Ni več vedela kaj naj ni ga več poslušala poskušala je razmišljati pa ni nič pametnega padlo v njeno glavo. Začela je momljati kdo ve katere besede. Sama ni vedela kaj hoče povedati, a po eni strani je upala da razume .. in je razumel kot vedno. Razumel je vsak njen nedokončan stavek, vsak pogled, vsako kretnjo, ki mu je nakazala da je zgubljena. Zgubljena v svojem svetu in ne ve kako bi se znašla v njegovem. Vedel je, da bo zaradi njegovih besed vse drugače.. Pa je vseeno nadaljeval. V glavi je vpila besede, ki mu jih hoče povedat a njene ustnice so bile na istem mestu kot prej. Oči so se ji zarosile z mislijo, da ga bo izgubila. Čeprav ni nikoli bil zares njen je bil njen bolj kot kdorkoli drug. Miljon misli je letelo v notranjosti njene glave a niti ene ni bila zmožna povedati njemu. Premaknila se je bližje njemu in ga poljubila. Z nečim je mogla ustaviti to norost. A to ni bil izhod. To je bila le začasna preusmeritev.