new year, new life.

Ali pa tudi ne? Bom ostala enaka? Me vse napake tega leta ( ki jih ni bilo malo ) nebojo izučile? Ali pač ? Bom v novem letu gledala na življenje z drugimi očmi? Ga bom sploh dočakala? Ga bomo sploh vsi dočakali? 

 Kaj če sem sita tega vsega ? Nisem kot drugi. ! Nikoli nebom. Pa ne zato ker noben ni enak nekomu drugemu. Nevem počutim se tako drugačna od mojih vrstnikov... predvsem moškega spola! 
Spoznam fanta. Se menim z njim. In se res trudim ga spoznat ... Mogoče sem čudna ampak jaz morem nekoga res spoznat da se lahko zaljubim al bilokaj.... Uglaunem... Spoznat ga hočem. In o njem zvedet pač neke stvari.. nevem naj barva, film, itd. Kaj te vem pač nevem.. Uglaunem. In kaj njega zanima? .. Si že sexala? .. Hm. Sem edina, ki se mi zdi to vprašanje smotano v tej situaciji? Razumela bi da bi človeka že prej poznala... itd. Da bi mela kaj z njim al pač ja. Nevem je to njegov kriterij punce? Odvisno od odgovora bom biu z njo al ne. In ja zdaj vem da ni seksala in zdaj seveda morem jaz seksat z njo? Kaki način da si najdeš punco je to??! Mogoče sem pa samo jaz čudna in se mi to ne zdi .. sprejemljivo? 

Sovražim ljubezen. Vedno znova razočara. Pa je sploh še vrjetno nisem spoznala na pravi način. Mam še leta pred sabo. Da spoznam pravega fanta. Vrjamem da mi nekdo je usojen tam zunaj. Ampak očitno bom še dosti stvari mogla dat skozi da ga bom spoznala. In tut ko ga bom ga bom vrjetno odrinla stran. Vrjetno .. se bo rajši vrgo pod vlak. 

Ampak če pomislim na to da je moja sestrična pri mojih letih spoznala fanta z katerim še je zdaj skupaj... ( torej 7let? tu neki sta zdaj ja) Zakaj nimam jaz take sreče? Mogoče tut zato ker moji starši niso zadovoljni z ničemer in je potem takem bolše da sem samska .... 

Society sucks. 

Razmišlam o tem da bi v 3. letnik vstopla v čist novo šolo. Ne prenesem več ljudi na tej. Ko me noben ni poznal sem hotla da bi me... ko me zdaj večina pozna si želim da me nebi nikoli spoznali. 

Okej.. Da napišem še malo o tem kak v 2 letniku. Glede na to da smo znani kot "najslabši" razred. Glede na to da še niti 1 konferenca ni minla pa nam profesorji grozijo z izključitvijo, popravnimi, grozijo z prepovedjo hodit na izlete itd...Hm ja res super je vse kar sem si kdaj želela. 
Ne res. Sošolci so super. Res nekak se celo počutim ena izmed njih.. Seveda samo v šoli. xD
Razen pač z izjemami. Ampak usi se pa res ne mormo skoz razumet ne? Ampak vsaj kregat smo se nehali. Pač glede šole se tisti ki bi se mogli niso poprauli. Tisti ki pa so (smo) bli v 1 letniku okej so (smo) začeli popuščat. 

Sej vem... Je možno sam sebe spravit v komo in se zbudit brez da bi se spomno svojega prejšnega življenja? Izguba spomina. Pa ne rabi bit trajna izguba. Samo tolko da bi si ustvarla življenje. Novo. Začeti na novo. Sliši se preveč dobro da bi bilo res. (al pa tud ne... hm... ) 

“Respect yourself enough to walk away from anything that no longer serves you, grows you, or makes you happy.”  

Hm mogoče pa nebom rabla spreminjat življenja oz. izgubit spomina d abi se use spremenilo. Mogoče bo res konec sveta. Ampak ne. Tega pa spet nočem. 
Hočem nardit srednjo šolo še. Pa še višjo / visoko. Hočem spoznat svojega bodočega moža si z njim ustvarit življenje imet hišo dosti živali bazen dosti otrok imet kariero in enkrat v življenju bit dobra v nečem. ! Torej konec sveta ne pride v poštev. !!!!

Eh če pa jaz obožujem moje življenje. :D Spremenit nemorem nič samo sprijaznim se lahko da sem taka ko sem. :) In tisti ki me bo meu res rad me bo sprejel tako kot sem. Če pa me nebo noben sprejel tako kot sem... Oni so na slabšem :D (just sayin') ...
 bye.