Pisanje bloga. Po dolgem času in zadnjič. Zapiranje nekega poglavja v življenju.
Stara sem 18 let. Kaj sem vse dala skozi življenje? vrjetno kar dosti. ampak najverjetneje polovico manj kot marsikdo. ampak zato moje življenje ni nič manj težje kot od koga ki je v življenju šel skozi več stvari kot jaz.
V slovenskih novicah članek o tem kak je 25 letnik ubil svojo 29 letno punco. Psihične težave. Opravičilo za njegovo dejanje je to da je psihično motena oseba? nebi rekla. nevem zakaj ni kot taka psihična oseba kot je ubil sebe in ne svoje punce. kdo je tu česa kriv kaj se je zared dogajalo ve vrjetno samo on pa še to nebo rabo povedat ker se bojo bali da še bo sam sebe ubil. Ga označli za neprištevnega in kazni kot normalen človek ne bo dobil. Pa se znebijo še enega primera in se jim več ni treba ukvarjat z ničemer. Kaj se zgodi z njim njeno družino in ljudmi ki so bili okoli njiju nobenga ne zanima. Zanima vse samo da je 25 letnik ubil 29 letnico in bil je neprišteven tak da to ni nič. konec zgodbe.
4.letnik sem. Zanimivo? nebi rekla. Na maturantskem ne plešem. Rajši plešem v klubu kjer je število neznanih ljudi vrjetno isto. Point maturantskega se mi niti najmanj ne zdi v tem da si tam in odplešeš kar pač moreš predstaviš svoj razred sodeluješ obenem se pa delaš da si boš to noč zapomnil ker si jo preživel z ljudmi z katerimi si bil 3,4 ali 5 let in obeneš jih boš zelo pogrešal ker ste tako nerazdružjivi. Bullshit if u ask me. Ne poznam polovice 4 letnikov mogoče na videz ja .. Ampak ne zato ker jih nebi hotla spoznat. Sem se trudla kr nekaj časa. Ampak preprosto zato ker se rajši držijo varnega območja svoje družbe in je to to. Mogoče smo kdaj na naših izletih potovanjih doživeli krasne skupne trenutke a vedno je blo isto. ko smo se vrnili na šolske hodnike se med sabo več nismo poznali. Spet smo se vrnili v varno območje. Območje brez tveganja. Če bi imela na naši šoli v 4 letnikih 1 moško osebo z katero se bi vredu razumela ob kateri bi se vredu počutla bi z veseljem z to osebo plesala na maturantskem. Ampak ker bi pa v mojem primeru mogla kot polovica 4 letnikov razmišljat o tem kdo nima soplesalke o tem kdo vsaj malo vredu zgleda o vsem premišljevat in na koncu še sama it prosit če lahko z mano pleše ker nimam druge izbire bi na koncu na maturantskem ki bi si ga naj zapomnil za vedno plesala z osebo ki je niti najmanj ne poznam. Time of our lives.
V zadnjem času sem ugotovila dejansko kdo so pravi prijatelji kakšna je moja družina kakšna sem jaz.
Ni mi všeč ne eno ne drugo in ne tretje. Ampak mislim da žal nimam moči ne volje da bi bilokaj spremenila.
Ko bom pa mela pa mislim da bo prepozno. I lose anyway.
Rada bi bila spet tista vesela polna pozitive punca ki bo večina ljudi spravljala v smeh tiste pomembne ljudi pa tiste nepomembne.
Rada bi spet uživala in bla zadovoljna sama z sabo.
Rada bi bila drugačna. Drugačna od vseh. Rada bi bila jaz.
Teta sem postala. Nekaj najlepšega kar se mi je zgodlo v 18 letih. Sicer upam da nečakinjo večkrat lahko vidla. Ampak tut če je nebom bom cenla vsak trenutek preživet z njo. Upam da bom kdaj dovolj odgovorna v njihovih očeh da mi bojo lahko zaupali. Do takrat pa lahko čakam. In jim želim srečo.
Zaključla bom. Z tem blogom. Z celotnim pisanjem. Kdo ve mogoče si kdaj premislim pa spet začnem pisat.
goodbye.
Ni komentarjev:
Objavite komentar