to mi gre zadnje čase zelo slabo.. slabo je premila beseda. obupno. mogoče pisanje res ni za mene. razen če je smisel pisanja v tem da ne znaš pisat... potem takem sem odlična. :)
Sometimes words aren’t enough.
Sometimes love isn’t enough.
Sometimes a person needs to try dying
to know that that’s not really what they want.
There’s nothing you could have done.
You’ve done all you could.
Just keep loving them.
nevem več kaj naj delam. te počitnice so zanič. bo tako moje življenje po srednji šoli? ker iz dolgčasa se razvije prepir, sovraštvo, želja po tem da bi nekaj delala me vodi to tega da se skregam z prvo osebo z katero se lahko ker mam pol občutek kot da nekaj delam ker tega kar hočem (očitno) ne morem.
lansko poletje je blo super. meli smo se fajn. delali kaj smo hotli. veš čas bli skupaj ker smo bili neločljivi. kaj se je zgodilo z nami letos? my friends I miss you...
In zgleda kot da je vsem vseeno. Da ne rabijo lanskega poletja nazaj. Odrasli ampak v nekem pogledu še večji otroci kot smo kdajkoli bili. Vsi so se spremenili. Ampak nevem če je to dobro... Če sprememba pomeni, da se več nebomo družli potem definitivno ni vredu. Zgubljam vse pomembne osebe. Ali pa je vsaj občutek takšen...
Šla bi na plažo.. pa skriva prevelike bolečine. Ko bom odrasla se bom vrnila tja. V spomin na tisto poletje. Pogrešam ta občutek da se z nekom lahko menim o biločem kadarkoli pa če je to ob 3 zjutraj.
Vsaka oseba v meni pušča drugačen spomin. Nobene osebe, ki je bila včasih pomembna za mene ne bom pozabla. Vsaka oseba pušča pečat nekatere osebe pač bolj močnega..
problem je ko se zaljubiš v neko osebo. jo vzljubiš. se navadiš na njeno bližino. na ta dobri občutek.. a se izkaže da oseba ni to kar bi naj bila. mogoče je pretekla dovolj dolga doba da se snamejo maske.
sicer se nimam kaj za pritoževat tudi jaz sem začela nositi masko. včasih je nisem rabla.. zdaj ni več osebe ki me bi sprejela tako kot sem. sploh še vem kdo sem?
